V preteklosti sem mislila, da je politika preveč inteligentna in učena, da bi jo razumela. Zaradi x-tih členov v y-točkah n-tih zakonov, je zame predstavljala znanstveno fantastiko učenih besed, ki so jih gospodje v kravatah vzvišeno nizali za zbrano množico, ki je zagnano prikimavala ali odkimavala nerazumnim govorom. Ker na moja vprašanja o politiki nisem dobila pravih odgovorov, sem se sprijaznila, da je politika dolgočasna. Tako so me naučili doma. "Dolgočasna, brezvezna in brezciljna. Zato se ji izogibamo, zato ne smemo nikomur verjeti, nikomur zaupati, ker se nikoli nič ne bo spremenilo na bolje." Tako so nas učili. S tem smo se sprijaznili.
... in res se nič ni spremenilo na bolje. Ne zato, ker so imeli prav, temveč zato, ker se ljudje v nevednosti raje izognemo razpravam ter neznanim področjem in slepo naprej računamo kilometrske enačbe tisoč matematičnih operacij, za katere nam pogosto niti učitelji niso znali razložiti, kje bi jih v praksi uporabili. Namesto, da bi imeli v šoli poglobljen predmet o bontonu, kritiki, debatah in politiki, lahko danes z x-i in n-ji izračunam vse neznanke v svojem življenju, medtem ko v zadregi posežem po napačni žlici pri večerji z več hodi in ploskam pri himni (o himni in šolskem sistemu kdaj drugič). Vstavljanje neskončnih piflarij v otroške glave se je izplačalo, saj so veščine debatiranja, iskanja argumentov in zagovarjanja drugačnega, strup za vodilno zastarelo družbo, ki z ovčicami na palubi uspešno pluje med ledenimi gorami napredka. Torej, politikom paše, da ljudje ne razumemo politike. Amen.
Z odraščanjem se je moj pogled na politiko spremenil. Nerazumljive besede so dobile pomen, kravate svoj pralni stroj in kimanje množice luknjo neznanja. Uvidela sem vso nagnusno, umetno piflarijo pomembnežev, za katero se skrivajo povprečni Janezki in Štefke. Če bi iz govorov odstranili vso nesnago "pomembnih" besed in naštevanje točk v zakonih, bi ostalo le eno - jecljanje zdolgočasenega soseda Štefa, ki prepričuje ženo, da je v stari krčmi spil le tri kozarčke vina. Tako enostavno in povprečno, da lahko primerjam zasedanje v parlamentu s kakšno izmed šolskih ur slovenščine na dan govornih nastopov in zaključim, da ni nič kaj bolj inteligentno in vzvišeno kot govor šolarja, ki jecljavo bulji v sestavek na listu, ki ga je z mamo prepisal z internetnega foruma, medtem ko ostali glasno zehajo, tipkajo po telefonih, nekateri celo spijo. In tako se gremo mi vodenje države!
Naučila sem se, da politika nikoli ne odloča med dobrim in slabim. Pozna le dve nasprotujoči si ladji, ki bi raje potopili ena drugo, kot uravnoteženo in varno skupaj pluli na kopno. Omenjeno metaforo posvečam vsem političnim privržencem, levo ali desno (vseeno v katero smer), ki zagnano kimate svojemu kapitanu, med "transparentnostjo" in "3. členom, 10. odstavka, X-novele", saj sem prepričana, da vsi skupaj ne razumemo vsaj polovice brezciljnega mrmranja.. Ljudje zelo radi izbiramo bregove in svojo prepirljivo naravo izkoristimo v gostilniških debatah, kjer so argumenti le ponavljajoči se stavki iz medijev in ne rezultat lastnega razmišljanja. Ker nam tega ni potrebno početi - tako smo naučeni.
Ker pa sem človek, ki si rad razjasni nastale situacije in se jih loteva objektivno, je gnev do politike in medijev tako še večji. Poročanje medijev je tako levo in desno in cigu-migu (še posebej, odkar imamo socialna omrežja, prepojena s sovražnostjo), da ZA in PROTI nikoli nimata realne in objektivne plati.
Ker se bom jutri lotila teme o trenutnem referendumu, vas verjetno že vnaprej zanima in kar takoj odgovorim #ČasJeZA, da bodo babici zaradi neodobravanja med branjem mojega bloga tekle debele krokodilje solze, saj je iz medijev in knjig razbrala, da so geji razuzdani ljudje, ki goltajo spermo in ... (ne morem nadaljevati stavka v navalu smeha). In, da si takšni ljudje res ne zaslužijo otrok. Oziroma otroci njih. In bodo normalne družine iztrebljene in žensk kmalu ne bo. KOMAJ ČA,KAM, da še na to tragikomično temo kaj napišem!
Danes sem do politike zainteresirano sovražna. Želim si biti del nje, hkrati pa jo sovražim iz dna srca. Ker se trudim živeti dobro in srečno (beri o moji karmi) se nervozi na političnih stolčkih izogibam v velikem loku, a hkrati se zavedam, da moram biti del nje, da bi se kaj spremenilo. Žal mislim, da je veliko mladih, ki čutijo enako. Ali pa jih je spoznanje o podmiznih poslih tako razjezilo, da o besedi na P ne želijo slišati prav nič, razen v povezavi z drugim P***-jem. Adijo, volilni lističi mladih! Novodobne ideje današnje družbe so preveč nore za staro šaro, ki se zdolgočaseno praši po dvorani. Če nas niso ubile tisočere napiflane teorije in če smo vseeno našli pot do veščine debatiranja, argumentiranja in razmišljanja s svojo glavo, se nas bojijo - Ker imamo jajca, ker imamo svoje mnenje, svoje argumente, ker imamo možgane, ker nismo odraščali v času vikanja staršev in polikanih srajčk za v cerkev, in ker bo populacija volilcev nekoč mlajša od mamutov.
Zato ljudje ne smemo razumeti politike. Ker bi vsi razumeli napiflane govore politikov in spoznali o kakšnih neumnostih se debatira na "debatnem krožku" v parlamentu. Tako je pri nas, v naši krasni deželici. In prav je, da se ljudje vključimo vanjo.
Mimogrede, že zelo mlada sem se naučila (kot zagovornica živali), da se z iskanjem resnice in pravice dobi le kazni, inšpektorje in močne nasprotnike z ministrskimi vezami, ki bodo nenehno pljuvali na moj vrt.
... pa sem le zagovarjala psa, ki je bil načrtno ubit. Pravično? NE.
... in res se nič ni spremenilo na bolje. Ne zato, ker so imeli prav, temveč zato, ker se ljudje v nevednosti raje izognemo razpravam ter neznanim področjem in slepo naprej računamo kilometrske enačbe tisoč matematičnih operacij, za katere nam pogosto niti učitelji niso znali razložiti, kje bi jih v praksi uporabili. Namesto, da bi imeli v šoli poglobljen predmet o bontonu, kritiki, debatah in politiki, lahko danes z x-i in n-ji izračunam vse neznanke v svojem življenju, medtem ko v zadregi posežem po napačni žlici pri večerji z več hodi in ploskam pri himni (o himni in šolskem sistemu kdaj drugič). Vstavljanje neskončnih piflarij v otroške glave se je izplačalo, saj so veščine debatiranja, iskanja argumentov in zagovarjanja drugačnega, strup za vodilno zastarelo družbo, ki z ovčicami na palubi uspešno pluje med ledenimi gorami napredka. Torej, politikom paše, da ljudje ne razumemo politike. Amen.
Z odraščanjem se je moj pogled na politiko spremenil. Nerazumljive besede so dobile pomen, kravate svoj pralni stroj in kimanje množice luknjo neznanja. Uvidela sem vso nagnusno, umetno piflarijo pomembnežev, za katero se skrivajo povprečni Janezki in Štefke. Če bi iz govorov odstranili vso nesnago "pomembnih" besed in naštevanje točk v zakonih, bi ostalo le eno - jecljanje zdolgočasenega soseda Štefa, ki prepričuje ženo, da je v stari krčmi spil le tri kozarčke vina. Tako enostavno in povprečno, da lahko primerjam zasedanje v parlamentu s kakšno izmed šolskih ur slovenščine na dan govornih nastopov in zaključim, da ni nič kaj bolj inteligentno in vzvišeno kot govor šolarja, ki jecljavo bulji v sestavek na listu, ki ga je z mamo prepisal z internetnega foruma, medtem ko ostali glasno zehajo, tipkajo po telefonih, nekateri celo spijo. In tako se gremo mi vodenje države!
Naučila sem se, da politika nikoli ne odloča med dobrim in slabim. Pozna le dve nasprotujoči si ladji, ki bi raje potopili ena drugo, kot uravnoteženo in varno skupaj pluli na kopno. Omenjeno metaforo posvečam vsem političnim privržencem, levo ali desno (vseeno v katero smer), ki zagnano kimate svojemu kapitanu, med "transparentnostjo" in "3. členom, 10. odstavka, X-novele", saj sem prepričana, da vsi skupaj ne razumemo vsaj polovice brezciljnega mrmranja.. Ljudje zelo radi izbiramo bregove in svojo prepirljivo naravo izkoristimo v gostilniških debatah, kjer so argumenti le ponavljajoči se stavki iz medijev in ne rezultat lastnega razmišljanja. Ker nam tega ni potrebno početi - tako smo naučeni.
Ker pa sem človek, ki si rad razjasni nastale situacije in se jih loteva objektivno, je gnev do politike in medijev tako še večji. Poročanje medijev je tako levo in desno in cigu-migu (še posebej, odkar imamo socialna omrežja, prepojena s sovražnostjo), da ZA in PROTI nikoli nimata realne in objektivne plati.
Ker se bom jutri lotila teme o trenutnem referendumu, vas verjetno že vnaprej zanima in kar takoj odgovorim #ČasJeZA, da bodo babici zaradi neodobravanja med branjem mojega bloga tekle debele krokodilje solze, saj je iz medijev in knjig razbrala, da so geji razuzdani ljudje, ki goltajo spermo in ... (ne morem nadaljevati stavka v navalu smeha). In, da si takšni ljudje res ne zaslužijo otrok. Oziroma otroci njih. In bodo normalne družine iztrebljene in žensk kmalu ne bo. KOMAJ ČA,KAM, da še na to tragikomično temo kaj napišem!
Danes sem do politike zainteresirano sovražna. Želim si biti del nje, hkrati pa jo sovražim iz dna srca. Ker se trudim živeti dobro in srečno (beri o moji karmi) se nervozi na političnih stolčkih izogibam v velikem loku, a hkrati se zavedam, da moram biti del nje, da bi se kaj spremenilo. Žal mislim, da je veliko mladih, ki čutijo enako. Ali pa jih je spoznanje o podmiznih poslih tako razjezilo, da o besedi na P ne želijo slišati prav nič, razen v povezavi z drugim P***-jem. Adijo, volilni lističi mladih! Novodobne ideje današnje družbe so preveč nore za staro šaro, ki se zdolgočaseno praši po dvorani. Če nas niso ubile tisočere napiflane teorije in če smo vseeno našli pot do veščine debatiranja, argumentiranja in razmišljanja s svojo glavo, se nas bojijo - Ker imamo jajca, ker imamo svoje mnenje, svoje argumente, ker imamo možgane, ker nismo odraščali v času vikanja staršev in polikanih srajčk za v cerkev, in ker bo populacija volilcev nekoč mlajša od mamutov.
Zato ljudje ne smemo razumeti politike. Ker bi vsi razumeli napiflane govore politikov in spoznali o kakšnih neumnostih se debatira na "debatnem krožku" v parlamentu. Tako je pri nas, v naši krasni deželici. In prav je, da se ljudje vključimo vanjo.
Mimogrede, že zelo mlada sem se naučila (kot zagovornica živali), da se z iskanjem resnice in pravice dobi le kazni, inšpektorje in močne nasprotnike z ministrskimi vezami, ki bodo nenehno pljuvali na moj vrt.
... pa sem le zagovarjala psa, ki je bil načrtno ubit. Pravično? NE.
Komentarji